Ob razstavi o kačah v Prirodoslovnem muzeju Slovenije
KAČE - ZAKAJ SE JIH BOJIMO?
Staša Tome

    Odgovor na vprašanje, zakaj se bojimo kač, ni preprost. Morda vzbujajo kače odpor zaradi nenavadnega načina gibanja in srepega pogleda, saj nimajo gibljivih vek. Prav gotovo ni zanemarljivo, da so nekatere vrste strupene in tako človeku lahko tudi nevarne, a strah je, glede na dejansko nevarnost, ki jo predstavljajo kače v naših krajih, hudo pretiran. Letno bi nesrečne primere ugrizov strupenjač v Sloveniji lahko prešteli na prste ene roke, morda obeh rok. Večinoma minejo le z neprijetno oteklino in nekej bolečinami, brez hujših posledic. V zadnjih petdesetih letih v Sloveniji ni bilo niti enega smrtnega primera zaradi ugriza strupenjače. V vsakdanjem življenju na nas prežijo veliko večje nevarnosti: promet, kriminal, kajenje, celo pik čebele je lahko usoden, ... pa vendar je strah pred kačami veliko močnejši. To ni racionalen strah; je posledica nevednosti in predsodkov, saj se s kačami srečamo razmeroma redko, o njih pa krožijo grozljive zgodbe, ki kače opisujejo kot hinavske, hudobne prikazni, ki komaj čakajo na priložnost, da nas napadejo. Pripisujemo jim neverjetne zmožnosti in lastnosti. Zato pri nas večinoma, žal, še vedno velja, da je dobra kača le mrtva kača. Priznati moramo, da v tem pogledu ostajamo daleč za razvitimi državami, kjer se tudi laična javnost že desetletja zaveda, da so kače le ena izmed čudovitih stvaritev matere Narave, neodtujljiv in nujen del našega okolja. So zanimive in skrivnostne. In prav nič hudobne, zahrbtne in sluzaste. So člen v verigi, brez katerega se ta pretrga - posledice tega za naše okolje pa so nepredvidljive in lahko celo usodne.
    Čeprav je število kač v Sloveniji v zadnjih letih drastično upadlo, se v primerjavi z nekaterimi sosednjimi državami še vedno lahko pohvalimo z njihovimi razmeroma velikimi populacijami. Žal pa hiter razvoj v zadnjih letih terja svoj kačji davek in kmalu se lahko zgodi, da kakšna vrsta izmed njih izumre.
    Otresite se torej strahu! Spoznajte naše kače, njihove navade in posebnosti. Naučite se ločevati med strupenjačami in človeku nenevarnimi kačami. Naj srečanje s kačo ne bo strašljiv dogodek, po katerem se vam bodo še ure tresla kolena, pač pa naj bo zanimivo doživetje. Naj tudi kača odnese celo glavo!
    Lahko pa stopite še korak naprej ter sodelujete v prizadevanjih za ohranitev in varovanje teh zanimivih živali in njihovih življenjskih prostorov. Sodelujte v zbiranju podatkov o razširjenosti plazilcev v Sloveniji, uredite v svojem vrtu ali naselju prostor, primeren za njihovo življenje in razmnoževanje, poučite svoje najbližje o pomenu kač v naravi ter se uprite njihovemu ubijanju.

Modras, navadni gad in laški gad so naše strupene kače

    V Sloveniji živijo tri vrste strupenih kač: modras, navadni gad in laški gad. Odraslo strupenjačo lahko že od daleč prepoznamo po nekaj znakih. Ti so: razmeroma kratko in čokato telo (dolgo med 50 in 70 centimetrov, izjemoma malo čez meter), zelo kratek rep, značilen cikcakasti vzorec na hrbtu, rdeč spodnji del repa in pri modrasu še rožiček na vrhu gobca. Pogled od blizu razkrije še, da je pri strupenjači očesna zenica navpično zožena, da sta med očesom in nadustnimi ploščicami ena ali dve vrsti majhnih lusk in da je glava pokrita s številnimi majhnimi luskami, med katerimi so največ tri večje ploščice.
    Tudi mačjeoka ima navpično zoženo zenico. Vendar ta kača ni človeku nevarna, čeprav je polstrupena kača. Žlebasta zoba strupnika ima čisto zadaj v zgornjem delu čeljusti, to je globoko v ustni votlini. Pri ugrizu strupnikov ne zasadi v ugriznjeno telo.
    Tako strupene kot nestrupene kače so lahko popolnoma črne, nekatere nestrupene kače pa imajo temen vzorec, ki ga ljudje pogosto zamenjajo za značilni „cikcak" strupenjač. Barva in hrbtni vzorec sta lahko pri naših strupenjačah zelo raznolika!

Modras

    Modras (Vipera ammodytes) je naša največja strupenjača. Doseže do 80 cm, izjemoma tudi do 110 cm dolžine. Na veliki, srčasto oblikovani glavi, pokriti z drobnimi luskami, ni večjih ploščic. Telo je izrazito čokato, rep kratek, na trebušni strani rdeče obarvan. Temen vzorec na hrbtu, delno sestavljen iz rombov, je vedno sklenjen. Na gobcu ima modras dobro viden rožiček, ki je v celoti pokrit z luskami. Popolnoma črni primerki modrasa so zelo redki.
    Modras je med vsemi našimi strupenjačami najbolj toploljubna vrsta. Živi na prisojnih, delno zaraščenih, suhih, kamnitih mestih, kot so jase, poseke, rob gozda, kamnolomi ipd. Hrani se predvsem z malimi sesalci in igra pomembno vlogo pri uravnavanju gostote mišjih populacij. Je živoroden. Živi po vsej Sloveniji, razen v Prekmurju.

Navadni gad

Navadni gad (Vipera berus) zraste od 60 do 70 cm, izjemoma do 85 cm. Ovalna glava polagoma prehaja v trup. Na zgornjem delu glave je temna lisa v obliki črke X ali V. Glava je pokrita z majhnimi luskami, vidne so največ tri večje ploščice. Temna cikcakasta proga je pri bosanskem gadu (Vipera berus bosniensis), podvrsti, ki v Sloveniji živi na Snežniku, na več mestih prekinjena. Proga je močneje izražena pri samcih, ki so sicer sivkasto obarvani, samice pa so ponavadi rjavkaste. Pogosti so popolnoma črni primerki, ki imajo nad usti svetlo črto. Med očesom in nadustnimi ploščicami je ena vrsta majhnih lusk.
Navadni gad živi na vlažnih, hladnejših območjih z velikimi temperaturnimi spremembami med dnevom in nočjo, vendar se rad zadržuje na sončnih mestih. Najdemo ga na robu močvirij, na planiskih meliščih, barjih, ob planinskih poteh, na jasah, ekstenzivno gojenih travnikih in pašnikih. Hrani se z malimi sesalci, s ptici in z dvoživkami. Je živoroden. V Sloveniji navadni gad večinoma živi v Julijskih in Kamniških Alpah, Karavankah, Trnovskem gozdu, na Javornikih in Snežniku. V nižinah ga le ponekod najdemo na bolj vlažnih mestih.

Laški gad

    Laški gad (Vipera aspis), imenovan tudi rilčasti gad, doseže do 80 cm dolžine, izjemoma do 90 cm. Rob gobca je očitno zavihan navzgor. Glava je pokrita z majhnimi luskami in je brez večjih ploščic. Hrbtna risba je sestavljena iz dveh vrst izmenično razporejenih temnih pravokotnikov, lahko delno povezanih v cikcakast vzorec. Popolnoma črni osebki so manj pogosti kot pri navadnem gadu. Med očesom in nadustnimi ploščicami sta dve vrsti majhnih lusk.
    Laški gad živi na suhih in toplih prisojnih mestih. Hrani se večinoma z malimi sesalci, občasno s kuščaricami in z manjšimi ptiči. Je živoroden. V Sloveniji laški gad živi le v gorskem svetu zahodno od Soče.

Čeprav nenevarne, se jih bojimo

    Osem vrst kač, ki živijo v Sloveniji, je človeku popolnoma nenevarnih: mačjeoka, smokulja, navadni gož, progasti gož, črnica, belica, belouška in kobranka. Vse te kače spadajo v družino gožev (Colubridae). Slepec, ki ga nepoznavalci tudi uvrščajo med kače, pa ni kača! Značilni za vseh osem kač so: vitko telo, dolg rep, okrogla zenica (razen pri mačjeoki), oko se dotika nadustnih ploščic, glava je pokrita z devetimi velikimi, značilno razporejenimi ploščicami.
    Izraz "nestrupene kače" za vse pripadnice družine gožev ni najprimernejši. V resnici nimata strupa le navadni in progasti gož. Ostale kače vse izločajo strup skozi drobne kanalčke v nebu ali pa sta strupnika v ustni votlini nameščena daleč zadaj. Ljudem zato niso nevarne; strup jim služi le za omamljanje in lažjo prebavo plena. A kljub temu jih ljudje neusmiljeno pobijajo!

Mačjeoka

    Mačjeoka (Telescopus fallax), imenovana tudi črnostrel ali črna krpa, po mnogih lastnostih spominja na strupene kače, vendar je od njih ni težko ločiti. Je majhna, večinoma komaj preseže pol metra, redko zraste do enega metra. Osnovna barva telesa je siva, po sredini hrbta in na bokih ima izmenjaje se razporejene temne pravokotnike. Trikotna glava je ostro ločena od trupa. Zenica je na svetlobi navpično zožena. Med nosno ploščico in očesom je le ena dolga ploščica.
Mačjeoka sodi med polstrupene kače: na zadnjem delu zgornje čeljusti ima na vsaki strani po en zob z žlebastim kanalčkom (opistoglifni zob), po katerem iz strupne žleze priteče strup, ki med požiranjem zastrupi plen. Ker strupnika ležita globoko v ustni votlini, mačjeoka za človeka ni nevarna. Mačjeoka je v Sloveniji zelo redka.

Smokulja

    Smokulja (Coronella austriaca) svojo podobnost z gadom zelo pogosto plača z življenjem. Je majhna kača, ki zraste do 75 cm. Na sivi ali rjavi osnovi ima vzorec iz dveh vrst temnih lis, ki so mestoma lahko povezane v prečne črte. Na zadnjem delu glave ima liso v obliki črke U. Zaradi teh lastnosti jo pogosto zamenjujejo za gada. Trebušna stran je temna, rdeče rjavo, oranžno rdeče ali sivo marmorirana. Glava je pokrita z devetimi velikimi, značilno razporejenimi ploščicami. Smokuljo z gotovostjo prepoznamo po temni lisi, ki se vleče od nosnih odprtin prek očesa do konca glave. Pri strupenjačah pa se temna lisa začne šele za očesom.
    Smokulja živi v svetlih gozdovih, na jasah, posekah, zaraščajočih se kamnitih pobočjih, gmajnah, ob poteh ipd. Prehranjuje se večinoma s kuščaricami, slepci in z mladimi kačami. Je živorodna. Srečamo jo lahko po vsej Sloveniji, v priobalnem območju pa je zelo redka.

Navadni gož

    Navadni gož (Elaphe longissima) zraste do 225 cm, večinoma pa doseže od 140 do 160 cm. Hrbtna stran osebkov je rjava, brez temnega vzorca in z drobnimi belimi pikami. Trebušna stran je enobarvna, bela ali rumenkasta. Za glavo ima belo liso, ki je izrazita zlasti pri mladih primerkih. Navadni gož ima pred očesom le eno ploščico (preoculare).
    Navadni gož živi v svetlih gozdovih, na gmajnah, ipd., ne izogiba se niti bližine človeških bivališč, kjer pogosto na podstrešjih in v gospodarskih poslopjih lovi miši. Hrani se tudi s ptiči in z njihovimi jajci. Je dober plezalec. Pred človekom beži, le v skrajni sili se brani z ugrizom. Ta je zelo boleč, saj ima gož številne ostre zobe. Razmnožuje se z jajci, ki jih samica pogosto odloži v gnoj. Navadni gož živi po vsej Sloveniji, le v Prekmurju je njegovo pojavljanje še vprašljivo.

Progasti gož

    Progasti gož (Elaphe quatuorlineata) je naša največja kača. Zraste do 260 cm, večinoma pa doseže do 180 cm. Hrbtna stran odraslih osebkov je svetlo rjava s štirimi temnejšimi vzdolžnimi progami. Temna senčna lisa, ki teče od očesa do ustnega kotička, je lahko zabrisana. Pred očesom ima progasti gož dve ploščici.
    Progasti gož izbira delno senčnata, nekoliko vlažna, a topla mesta. Hrani se s kuščaricami, z manjšimi glodalci, s ptiči in z jajci. Brani se z begom. Skoraj nikoli ne grize. Razmnožuje se z jajci. V Sloveniji živi na Primorskem. V zadnjih letih so ga našli le na Steni pri Dragonji.

Črnica

    Odrasli osebki podvrste črnice (Coluber viridiflavus carbonarius), ki živi v Sloveniji, so popolnoma črni, le na glavi imajo nekaj svetlejših lis. Mladi in polodrasli osebki so rumeno-črno pisani. Ker so hrbtne luske gladke, brez grebenov, je črnica na videz gladka in sijoča. Zraste do 160 cm.
    Črnica živi v suhih, kamnitih, bolj odprtih habitatih, ne izogiba se niti antropogeno (po človeku) spremenjenemu okolju, kot so robovi čest, kamnolomi, kamnite ograde ipd. Je zelo hitra, najhitrejša naša kača, ki pred človekom vedno beži, v brezizhodni situaciji pa se brani z ugrizom. Hrani se z malimi sesalci, s kuščaricami, ptiči in z njihovimi jajci. Razmnožuje se z jajci. Črnica je v Istri in na Primorskem najpogostejša kača, živi pa tudi v delu Notranjske.

Belica

    Odrasla belica (Coluber gemonensis) je siva, z drobnimi temnimi in svetlimi pikami. Svetle trebušne ploščice imajo ob zunanjem robu pogosto temno liso. Zraste do 130 cm, vendar večinoma meri manj kot meter. Mladiči so popolnoma podobni mladičem črnice. Edini znak, po katerem lahko ločujemo mlade in polodrasle osebke obeh vrst, je število trebušnih ploščic. Teh ima črnica več kot 190, belica pa manj kot 186. Ploščice na glavi, po katerih sicer prepoznamo kačje vrste, so pri belici razporejene enako kot pri črnici.
    Belica živi na suhih, toplih, odprtih, kamnitih mestih, po vinogradih, v ogradah, na meliščih ipd. Hrani se večinoma s kuščaricami in kačami, redkeje z malimi sesalci in velikimi kobilicami. Razmnožuje se z jajci.
    Za belico je do sedaj znanih pet navedb s Primorske, vendar pa dokaznega primerka še niso ujeli. V Sloveniji je verjetno zelo redka, saj tod dosega severno mejo svoje razširjenosti.

Belouška

    Belouško (Natrix natrix) prepoznamo po beli, rumeni ali oranžni pegi tik za glavo, ki je zadaj ostro omejena s črno liso. Včasih je svetla lisa lahko zabrisana, črna lisa pa je vedno prisotna, razen pri popolnoma črnih osebkih. Hrbet je zeleno ali rjavkasto siv s temnimi pegami in s svetlimi lisami. Nekateri osebki so vzdolžno progasti in popolnoma črni. Belouška ima na trebušni strani prečne črne proge na svetli podlagi. Hrbtne luske imajo po sredini izrazite grebene. Oko je veliko, pred njim leži le ena predočesna ploščica. Od sedmih nadustnih ploščic se 3. in 4. ploščica dotikata očesa.
    Kadar se belouška čuti ogroženo, razširi vrat, da je tudi sicer velika glava videti še večja, in pri tem glasno sika, vendar se nikoli ne brani z ugrizom.
    Belouška se spomladi zadržuje v bližini stoječih voda, kjer je veliko dvoživk, njihovih ličink in rib, s katerimi se večinoma prehranjuje. Pozneje jo lahko srečamo tudi v svetlih gozdovih in na travnikih, daleč od vode. V kupe gnoja, komposta ali gnijočega listja pogosto več samic belouške odloži po 20 do 50 jajc, tako da se na takih mestih lahko razvija nekaj sto do več kot tisoč jajc.

Kobranka

    Hrbtni vzorec kobranke (Natrix tessellata) v obliki šahovnice nepoznavalca lahko zavede v zmotno prepričanje, da ima pred seboj gada. Kobranka ima značilno ozko in dolgo glavo. Oko je veliko, pred njim sta dve ploščici, le redko je ena. Od osmih nadustnih ploščic se le 4. dotika očesa.
    Tako kot belouška se tudi kobranka nikoli ne brani z ugrizom. Če ju primemo, obe vrsti - belouška in kobranka - v smrtnem strahu izločita močno smrdečo vsebino črevesa, včasih pa se naredita mrtvo.
    Kobranka živi ob ribnikih in nižinskih tekočih, čistih vodah z bogato obrežno vegetacijo. Prehranjuje se skoraj izključno z ribami. Najdemo jo tudi ob delno slanih vodah.

Črna barva lahko zavaja

    Melanizem (črničnost, pojavljanje črne barve v koži, laseh, zenici...) je pri nekaterih vrstah kač pogost pojav. Odrasle črnice, ki so drugod rumeno-črno ali sivo-črno pisane kače, so v Sloveniji vedno povsem črne. Pogosto srečamo tudi črne primerke navadnega gada, belouške in kobranke, redkeje pa črnega laškega gada.
    Najtežje ločujemo med črnima primerkoma belouške in kobranke. Za obe vrsti je značilna velika senčna ploščica, po kateri ju lahko ločimo od ostalih vrst. Luske na hrbtu imajo greben.
    Črnega gada na prvi pogled prepoznamo po čokatem telesu in kratkem repu Pogosto ima nad usti svetlo črto. Zenica je pokončno zožena. Hrbtne luske imajo greben. Glava navadnega gada je pokrita z majhnimi luskami, med katerimi so največ tri večje ploščice. Pri črnici pa je velikih ploščic devet. Črnica je vitka in zelo hitra kača.

Kje kače živijo?

    V zadnjem času naletimo na kače vse redkeje. Strokovnjaki ugotavljajo, da se je njihovo število v zadnjih petdesetih letih najmanj prepolovilo, nekatere ocene pa so še bolj črnoglede. Glavni vzrok je vse obsežnejša urbanizacija in izginjanje primernih bivališč (habitatov), ki kačam zagotavljajo dovolj hrane in primernih mest za razmnoževanje.
    Še v začetku 20. stoletja pa so bile kače zelo pogoste. Kranjski deželni odbor je takrat, da bi zatrli strupenjače, razpisal kačji lov, v katerem so pokončali 23.271 kač, med njimi več kot tretjino nestrupenih. Tedanji kustos v Deželnem muzeju (sedaj Prirodoslovni muzej Slovenije) dr. Gvido Sajovic je bil glede takega početja razdvojen, saj je napisal: "S stališča prirodovarstvenega gibanja ne moremo odobravati zatiranja strupenih kač - z ozirom na izredno njihovo pomnožitev na Kranjskem pa lahko zagovarjamo njihovo pokončavanje."
    Danes takšno stališče ni več sprejemljivo. Če želimo ohraniti biološko raznolikost, s katero se tako radi utemeljeno pohvalimo, bo treba tudi življenjski prostor kač varovati in spremeniti miselnost, da so te zanimive živali nevarna golazen. Zakon sicer ščiti vse naše kače in prepoveduje njihovo ubijanje, vendar ga - žal - le malokdo spoštuje!

In če ugrizne...

    Vse naše nestrupene kače pred človekom večinoma hitro zbežijo. Strupenjače, ki so dejavne v mraku in ponoči, podnevi mirno ležijo na soncu, zato se lahko pripeti, da jih presenetimo na njihovem počivališču. Če žival ne bo imela možnosti za pobeg, se bo branila z ugrizom. Zato na območjih, kjer pričakujemo srečanje s strupenjačo, nosimo zaprta obuvala. Pri nabiranju gob, jagod, kostanja in drugih gozdnih sadežev z roko ne segamo v neznano, pač pa s palico večkrat podrezamo po rastju. Če naletimo na kačo, se za nekaj korakov umaknemo in jo pustimo, da gre svojo pot.

    Najhujše so posledice ugriza modrasa, vendar ugriz nobene izmed naših strupenjač za odraslega človeka zvečine ni smrtno nevaren. Izjema je le ugriz v vrat ali glavo. Takrat je takojšnja zdravniška intervencija nujna!
In če strupenjača ugrizne, je treba ohraniti mirno kri in ugriznjeni ud - roko ali nogo - takoj prevezati med mestom ugriza in srcem. A ne pretesno, da kri vseeno lahko še kroži. In takoj je treba poiskati zdravniško pomoč. Zdravnik bo rano primerno oskrbel in nas morda dan ali dva zadržal na opazovanju. Tudi brez posebnega zdravljenja bosta boleča oteklina in hematom po nekaj dneh pričela izginjati, vse posledice ugriza pa bodo izzvenele v mesecu dni. Uporaba protistrupa pri ugrizu naših kač ni priporočljiva, saj je alergijska reakcija nanj lahko nevarnejša od kačjega strupa.

__________
Mag. Staša Tome, univ.dipl. biologinja -
Prirodoslovni muzej Slovenije